»Kanglerjanstvo mesta ne potrebuje. Potrebuje njivo.«

Dr. Andrej Fištravec

Mariborski župan

Prej je bil Andrej Fištravec (1957) sociolog, angažiran publicist, pedagog. Potem so bile v Mariboru vstaje in Fištravec je čez noč, deloma kot predstavnik vstajnikov, februarja 2013 postal župan Maribora. Da je na tej funkciji mnoge razočaral, je morda celo razumljivo. Po največjem izrazu nezadovoljstva v postsocialistični Sloveniji so bila pričakovanja visoka. A kakorkoli pogledamo na njegovo kratko županovanje v težavnih razmerah, z večinoma starim, »kanglerjevim« mestnim svetom, dejstvo je, da je s Fištravcem Maribor na svoje čelo dobil doktorja. Torej razmeroma razumnega človeka, ki ne udriha po mizi s čevljem, ko mu zmanjka besednega zaklada za izražanje kakšne misli.

Kakšen Maribor ste spoznali, ko ste postali župan?

Še preden sem postal župan, je bila metafora za Maribor sivo mesto. Od blizu je to videti približno tako, da se nate obračajo občani, ki imajo po vsega 200 evrov mesečnega dohodka in prosijo, ali jim pomagamo pri hrani in bivanju. Prejšnji župan se je javno hvalil s številnimi, domnevno zelo uspešnimi projekti. Ko sem postal župan, sem še celo pri teh ugotovil, da so bili vsi po vrsti zavoženi. Protesti so izbruhnili zaradi radarjev, a danes bi vam lahko naštel kakšnih 70 milijonov evrov podobnih pasti, v katere bi lahko padel mestni proračun. To je eno. To so finančne težave mesta. Nekaj drugega pa je ta, neverjetno nizka politična kultura nesodelovanja.

Na oblast ste se povzpeli s tezo o ugrabljenem mestu, protestirali ste proti nekakšni Kanglerjevi hobotnici. Kje ste jo videli kot župan?

Mariborsko javno gospodarstvo je vredno okrog 600 milijonov evrov. Gre torej za ogromen kup premoženja in človek bi pričakoval, da bo ta kapital mestu služil. Toda dobičkov od tega premoženja ne samo da ni bilo, ampak so javna podjetja od mene, ko sem postal župan, takoj zahtevala zvišanje komunalnih prispevkov. Tega nismo dovolili in izkazalo se je, da lahko javna podjetja lepo shajajo brez nenehnega zviševanja cen. Potem ko smo jih malce močneje prijeli, pa smo od njih v mestni proračun dobili še dodaten milijon evrov. Da bi mesto ožemalo javna podjetja, seveda ni smiselno, je pa to meni in mojim sodelavcem razkrilo vso dimenzijo zaledja. Torej koliko denarja je bilo prej v ozadju izgubljenega. Od šestih javnih podjetij smo potem v treh zamenjali vodstvo. Tako sem dobil prve, realne nasprotnike. In tudi prve očitke, češ da župan kadruje, da vladam po istem vzorcu in podobno.

Kje pa je bila razlika med vašim in Kanglerjevim slogom?

Na področju gospodarstva je zame pomembno zgolj, da je direktor dober, vse drugo je njegova stvar. Bivši župan pa je denimo v mestnem potniškem prometu, v družbi Marprom, kadriral vse do čistilk. Po moji oceni je 50 odstotkov vseh zaposlenih šlo skozi njegovo sito. To je ena stvar. Druga stvar je, da se niti Kangler niti njegovi predhodniki z gospodarstvom mesta niso ukvarjali. In to kljub resni situaciji, v kateri je bil Maribor zadnjih 25 let. Mi sicer imamo neko Štajersko gospodarsko zbornico, ki pa ni del tega okolja. Je ujetnica nekih lobijev. Sam sem prej naivno mislil, da gre za institucijo, ki privablja vlagatelje, ki spodbuja ustvarjanje novih delovnih mest. Toda v mestu imamo ogromno industrijsko cono, kjer tovarne sploh ne moreš postaviti! Zakaj ne? Ker lahko tam postaviš točno določeno tovarno predpisanih dimenzij! Prostor je dejansko nekoristen.

Po stroki ste sociolog. Kako bi opredelili kanglerizem? Kakšen svet je to?

To je, prosto po Cankarju, sicer kultura, ki je v Sloveniji razmeroma pogosta. Gre za karakter, ki se boji sprejemati odločitve, ki za to potrebuje drugega. Kanglerjanstvo, kot fenomen, mesta ne potrebuje. Potrebuje svojo njivo, recimo še gasilski dom, sebe in svoje potrebe pa zadovoljuje na najbolj elementaren način. V Mariboru se je to žal prepletlo z njegovo zgodovino, kot industrijskim mestom z nizko izobraženo delovno silo, ki je vezana na popoldanske aktivnosti.

Ampak Maribor je recimo znan tudi po svojem gledališču, baletu, po Borštnikovem srečanju ...

Res je, imamo tudi sodobni Maribor, nekakšno etablirano kulturo. A ta je dejansko elitna in se razvija v neskladju z ostalim mestom. V strukturi obiskovalcev mariborske največje kulturne ustanove, našega narodnega gledališča (SNG), prevladujejo po statistiki recimo visoko izobražene ženske, stare nad 60 let. To kaže, da urbani del mesta ni povezan z ruralnim delom – 70 odstotkov Maribora so namreč primestna naselja na ruralnem območju. Tako nastane kanglerjanstvo. Kanglerjanstvo je govorica kratkih stavkov, neposrednih sporočil, njegova objektivna potreba je v hitri konzumaciji. V veliki meri je kanglerjanstvo tudi slovenski fenomen, le da se v Mariboru to še posebej očitno vidi. Glavni problem Slovenije je namreč, da vsak čepi v svoji dolini in vidi le svoje parcialne interese, simbolna celota pa se ne vzpostavlja.

Bivši župan pa je denimo v mestnem potniškem prometu, v družbi Marprom, kadriral vse do čistilk. Po moji oceni je 50 odstotkov vseh zaposlenih šlo skozi njegovo sito.

Je potem to odgovor, zakaj ima Kangler po anketah pred lokalnimi volitvami presenetljivo solidno podporo, nič kaj manjšo od vaše?

Poznam te ankete, a ne vem, ali so te številke realne. V vsakem primeru pa, ne glede na to, koliko odstotkov ima bivši župan, jih ima preveč. Pri čemer to tudi ni posebnost Maribora. Žal je ena od značilnosti šibkih demokracij, da ljudje hitro pozabijo. In Slovenija ni močna demokracija.

Poskušajmo sedaj analizirati njegovo priljubljenost. Kangler pravi, da se vrača zaradi vzpenjače, torej kabinske žičnice. Očitno je ljudi prepričal, da je učinkovit voditelj, ki je enkrat vzpenjačo že rešil in jo zmore ponovno.

Rešil jo je tako, da sedaj občini grozi 19 milijonov evrov kazni. Podpisal je namreč aneks, s katerim je jamčil za dolgove zasebnega podjetja Športni center Pohorje. Zagon vseh žičnic na Pohorju je danes zaradi ravnanj slabe banke (DUTB) seveda ogrožen, bivši župan pa teh rešitev nima. V soočenjih pred lokalnimi volitvami zna povedati le, kako hitro je novo žičnico zgradil – z občinskimi dolgovi seveda.

Pa lahko Pohorje, torej celotni športni kompleks, po vaši oceni sploh deluje brez izgube?

Seveda lahko. Do izgub in do stečaja centra je prišlo samo zato, ker se poskušajo tako bivši lastniki ogniti plačevanju kreditov, ki so jih najeli. Gre za staro slovensko zgodbo – podjetje izčrpaš, ga pošlješ v stečaj in ga potem počiščenega spet kupiš po nizki ceni. Pričakujem, da se bodo bivši lastniki Športnega centra Pohorje prej ali slej nekje pojavili, morda prek kakšnih nabiralnikov na Deviških otokih ali kako drugače. K temu prepričanju sem se nagnil tudi zaradi obnašanja slabe banke.

Dejali ste, da se slaba banka pri reševanju centra obnaša kot mafijska združba. To so precej ostre besede.

Gre za to, da se s slabo banko ne da dogovoriti ničesar, kar bi bilo v javnem interesu. Pohorje lahko pozimi obratuje, če dobi pred tem vsa dovoljenja. Za to je treba opraviti remonte na napravah, ti pa bi se morali končati že pred mesecem dni. Medtem slaba banka še naprej vztraja, da je sezono mogoče rešiti. Vse, kar smo predlagali, je bilo zanje nesprejemljivo. A po moji oceni gre zgolj za manevre. Občina Maribor ima namreč v pogodbah določeno predkupno pravico, slaba banka pa očitno želi, da se tej pravici odpovemo. Zato sem dal to ostro oceno njenega delovanja, ki ste jo omenili. Slaba banka je želela, da občina za center najame za tri milijone evrov, a ta center je v preteklosti imel po pet milijonov evrov prometa. Skratka, njihove zahteve so že na prvi pogled ekonomsko nevzdržne. Po drugi strani pa so tudi politično nemogoče. S tem namreč uničujejo celotno regijo.

Kdo iz slabe banke je bil vaš sogovornik?

Pogovarjali smo se z vsemi štirimi izvršnimi direktorji. Čeprav vsak mesec zaslužijo tudi po 20 tisoč evrov, me je presenetila nizka raven poznavanja gospodarskih razmer v Mariboru in okolici. Na Pohorje gledajo kot na zasebno podjetje, kjer morajo maksimizirati dobiček, čeprav gre za podjetje v javni lasti. Niso sposobni razumeti, kako je Pohorje povezano z regijskim turizmom, in dejansko ne znajo skrbeti za lastnino, ki jo morajo upravljati. Slaba banka je namreč v primeru Pohorja lastnica tako slabih terjatev kot tudi podjetja. Logično je, da bo cena centra skokovito padla, če letos ne bo obratoval. In s tega stališča jih ne razumem.

Obstaja še kak tak Kanglerjev uspeh, ki utegne pokopati občinski proračun?

Dom za starejše Dom pod gorco je ekonomsko gledano, z vidika poslovanja, eden najboljših domov v Sloveniji. Če seveda odmislimo investicijo – torej kredite –, s katerimi je bila celotna investicija preplačana. Po naših ocenah je bilo ukradene za okrog milijon evrov opreme. Šli smo h kriminalistom, ki so nam povedali, da imajo praktično zvezane roke, saj so v času Kanglerja pri gradnji vedno zbrali tri ponudbe. Le da je bila, seveda, najcenejša vedno za okrog 30 odstotkov nad tržno ceno. Po mojem prepričanju bi lahko kriminalisti vseeno odkrili, da vse kuhinje niso v domu in da vseh televizorjev tam ni. Tako je tudi je pri farmacevtski družbi Marifarm, kjer je bila investicija preplačana za okrog 40 odstotkov. Ob tem, da so se Mariborske lekarne zadolžile za več kot 20 milijonov evrov, čeprav so same imele dovolj kapitala.

Krožišča, ki jih je zapustil bivši župan, so polna nekakšnih faličnih simbolov, luči, iz njih brizga voda in podobno. Naša krožišča zato stanejo po 10 tisoč evrov, ne pa tri milijone.

Pa so v mestu posamezniki, ki so zaradi teh malverzacij osebno obogateli? Mnoga podjetja, ki so poslovala z bivšim županom, so šla namreč v stečaj.

Ni treba preveč iskati. Vem, da bivši župan že skoraj leto in pol ne dela nič. Je samozaposlen v kmetijstvu, ima pa le tri hektarje zemlje. S težaškim delom bi lahko na tak način preživel na elementarni ravni. Jaz sem vsak dan 14 ur v službi, pa je moj transakcijski račun ves čas v minusu. Bivši župan pa mora, kot veste, vzdrževati še vse te svoje nepremičnine …

Radi omenjate Kanglerja. A morda ne gre le za njega. Maribor je bil prvi, ki je privatiziral javni potniški promet, čistilno napravo, mariborska univerza je ves ta čas zagovarjala privatizacijo. Zakaj se je mesto razvilo v tem duhu?

Privatizacija je bila v Mariboru odgovor na napačne odločitve in prepričanja konec osemdesetih in v začetku devetdesetih, češ da so veliki sistemi ostanek starega režima in se jih moramo zaradi tega znebiti. Tako je propadla Metalna ali pa recimo TAM z več kot šest tisoč zaposlenimi. Čas je pokazal, da so bile to napačne odločitve, narejene v slepoti ideološkega obračunavanja s starim režimom. Vzporedno s propadanjem Tama je namreč zgolj 40 kilometrov severno, v Avstriji, kjer so stroški dela večji, nastala enaka industrija, Magna Steyr, kjer so se zaposlili najboljši strokovnjaki iz Tama in kjer so profitirali zaradi naše ideološke slepote. Mi v Mariboru pa smo razvili ideologijo privatizacije.

Koliko Mariborčanov zdaj dela v Magni?

Okrog 2000 v Magni, v Avstriji pa legalno od šest do sedem tisoč, nelegalno pa zelo verjetno dvakrat toliko. Mislim, da se ob tem vlada niti ne zaveda, koliko Maribor in Slovenija izgubljata s tem ponovnim begom možganov iz regije.

Vsa Slovenija je pred odločitvijo, ali privatizirati ali bolje upravljati. Kakšne so vaše izkušnje?

Sam imam seveda zgolj izkušnje z lokalnimi podjetji. Takoj nam je uspelo zajeziti draženje njihovih storitev, ravno tako nam je uspelo iz javnih podjetji v mestni proračun razmeroma hitro dobiti nov denar. Za naprej pa imamo v naših lokalnih podjetjih dve rezervi. Eno je razvoj, s katerim je mogoče znižati stroške storitev. To je recimo primer Snage, ki bo zgradila tovarno za predelavo smeti, s katero bo zagotovljena dolgoročno nizka ceno položnic za naslednjih deset let. Drug primer pa je recimo Nigrad, ki bi lahko svoje zmogljivosti in storitve ponujal še drugje, recimo v tujini. Zakaj bi asfalt polagali zgolj v Mariboru in okolici? In končno se verjetno v Mariboru ne bomo mogli v teh razmerah izogniti podeljevanju koncesij. V Mariboru imamo za zdaj ponudnike za letališče, za črpalno elektrarno Kozjak in za podatkovni center.

Kaj pa spodbujanje zadružništva? V Mariboru je bilo precej poskusov ustanavljanja zadrug, tovarna akumulatorjev Vesna, Mariborska livarna …, ki pa niso uspeli. Zakaj ne?

Ti poskusi niso uspeli, ker so zasebni lastniki pred tem podjetja obglavili. Mariborska livarna zna recimo delati, ne zna pa prodajati, ker so lastniki prodajo vodili prek Dunaja in podjetje tako tudi izčrpali.

Prej ste omenili črpalno elektrarno. Ali ne ponavljate starih napak – energetskih objektov, še posebej ne hidroelektrarn, v Sloveniji doslej nismo privatizirali.

Vem, vendar je problem v tem, ker Dravske elektrarne nimajo denarja. Ves denar, ki ga potrebuje Holding Slovenske elektrarne, tudi za šesti blok šoštanjske termoelektrarne, se preliva iz reke Drave. Slovensko energetiko gradimo s pomočjo poceni energije reke Drave, od česar mesto in občine ob reki nimajo koristi. In ker drugače ne gre, ker občine in država nimamo denarja niti za osnovne dejavnosti, kot je asfaltiranje cest, druge poti ne vidim.

Toda v Mariboru so v preteklosti vendarle nastajala zelo lepa krožišča.

Za ceno enega krožišča v centru Maribora, ki ga bivši župan reklamira kot EPK-krožišče, smo mi obnovili polovico ceste Pariške komune, skupaj s krožiščem, preplastili smo povezavo med Pobrežjem in Teznom, preplastili smo dvoetažni most, izvedli smo še eno preplastitev in zgradili še eno krožišče. Je pa res, da mi ne gradimo komunalnih spomenikov. Če pogledate krožišča, ki jih je zapustil bivši župan, so ta polna nekakšnih faličnih simbolov, luči, iz njih brizga voda in podobno. Krožišča, ki smo jih zdaj postavili, stanejo po 10 tisoč evrov, ne pa tri milijone. In so funkcionalna.

V času svojega mandata ste se večkrat pohvalili s tujimi investitorji, ki da ste jih pripeljali v mesto. Kako lahko gre profesor sociologije na Kitajsko in od tam prinese pisma o nameri?

V Mariboru nimamo samo Kitajcev, pomagamo tudi drugim. Recimo Palfingerju, ki je v lasti avstrijskega kapitala, Durabus je v lasti nizozemsko-kitajskega kapitala, nova univerza je kuvajtski kapital, Porsche, s katerim se dogovarjamo, pa nemški. Je pa res tako, da je Bližnji vzhod v večji ekspanziji, kot so evropska gospodarstva. Z njimi je lažje najti skupne interese, kot denimo z Nemci.

In kako to, čisto praktično, poteka?

Lani poleti je bil na Kitajskem forum vzhodnoevropskih mest, kamor so iz vsake države povabili dve mesti, iz Slovenije Ljubljano in Maribor. Naš konzul v Šanghaju in slovensko veleposlaništvo v Pekingu sta zaznala, da bi mi lahko bili zainteresirani. Meni je na prvi pogled Kitajska zelo daleč, a nas je konzul prepričal, da jih obiščemo. Ker se nisem hotel iti turizma, smo tja poslali dva predstavnika, ki sta se takoj vrnila s pismi o nameri, v roku dveh mesecev pa so nas obiskali predstavniki dveh, 18- in 6-milijonskih kitajskih mest. Sam sem jih seveda vprašal, kaj sploh vidijo v majhnem Mariboru. Priznam, da mi to ni bilo jasno. A so nam precej trezno povedali, da bi se radi oni naučili, kako kot majhno mesto organizacijsko zmoremo voditi nacionalno gledališče, opero, balet, imamo univerzo, ki je polovico manjša od njihove, pa še klinični center. Pri njih se namreč krepi srednji sloj, pri navezovanju gospodarskih stikov pa so na Kitajskem, kjer vlada enopartijski režim, država in posamezna mesta glavne vstopne točke. Tako smo v Mariboru zagnali projekt proizvodnje električnih baterij. Na podlagi naše industrijske tradicije želimo vzpostaviti novo industrijo, in sicer industrijo električnih avtomobilov. Baterije so prvi segment. Pri čemer nam sedaj koristijo tudi splošne razmere, in to je vračanje industrije iz Kitajske v Evropo. To je en način vzpostavljanja stikov. V Šanghaju so multinacionalke, specializirane za iskanje poslovnih partnerjev. Mi na ta način sedaj iščemo podjetje, ki bi nam zgradilo javno razsvetljavo s svetili LED, in to na račun prihrankov pri energiji, ne pa naše investicije.

Kaj pa načrt nove univerze? Res verjamete, da bo poslovnež iz Kuvajta v Mariboru zgradil novo univerzo, akreditirano v ZDA?

Ne vem, zakaj bi drugače investiral 600 tisoč evrov? To je zdaj njegova stvar. Vem pa, da že obstaja idejna rešitev, vem, da na tej podlagi iščejo konkretnega izvajalca in da so tik pred tem, da pridobijo ameriško akreditacijo. Ugotovili so pač, da je tukajšnje okolje cenejše in prav tako lepo kot kje na zahodu. Univerza pa naj bi vrata odprla v šolskem letu 2016/ 2017.

Takoj ko ste postali župan, ste z mnogimi svojimi podporniki prišli v konflikt. Recimo s kolegico z univerze Vesno Godino. So odnosi še vedno pokvarjeni?

Ko sem odhajal na občino, sem mnoge vprašal, ali želijo z menoj. A od kakšnega Primoža Premzla, ki ima svoj umetniški atelje, nisem mogel pričakovati, da bo tega zaprl in šel delat na občino, niti da bi se Vesna Godina odpovedala profesuri, ali da bosta Vlado Novak in Peter Boštjančič nehala igrati v gledališču. Problem teh, ki niso prišli z menoj, je enostavno v interpretaciji: ko nisi več v toku dogodkov, nimaš pregleda nad določenimi stvarmi. Jaz sem postal župan praktično čez noč. Moral sem se nasloniti tudi na tiste, ki so mi dan in noč pomagali pri kandidaturi. Šele od teh lokalnih volitev pričakujem, da se bodo razmerja uredila. Sedaj recimo nisem hotel imeti podžupanov, ki bi mi pomagali – zakaj ne? Če mestnemu svetu povem, da je nelegitimen, seveda ne morem vzeti njihovega podžupana.

Zdaj kaže, da bo najmočnejša sila v mestnem svetu Stranka Mira Cerarja.

Nisem prepričan. In ne bi si upal napovedovati. SMC vendarle vodi precej odtujeno politiko, ne samo do Maribora, ampak tudi na splošno. Lokalno okolje želi razviti z avtoriteto predsednika vlade. Ne vem, ali jim bo to uspelo.

Kandidat, ki so ga ponudili za župana, Anton Kranjc, je ekonomist iz Maribora.

Da, ki pa vseeno ne pozna tukajšnjih razmer. Dolgo časa ni bil tukaj in je bil še pred kratkim kandidat DeSUS. Presenečen sem, kako slabo pozna razmere v Mariboru.

Privatizacija je bila v Mariboru odgovor na napačna prepričanja konec osemdesetih, češ da so veliki sistemi ostanek starega režima in se jih moramo zaradi tega znebiti.

Kdo pa jih pozna dobro?

Tomaž Kancler recimo, ki se promovira, češ da misli drugače. Toda Kancler, kot Kanglerjev podžupan in kandidat iz stranke SDS, nikoli ni glasoval proti Kanglerjevim spornim odločitvam, v času mojega županovanja pa je vedno naredil to, kar je rekla stranka. Sam sem se s SDS zelo trudil. Z njimi sem se poskušal racionalno pogovarjati, ampak se nikoli niso držali dogovora. SD je imela na drugi strani ostro opozicijsko držo, a je vendarle pokazala zrelost pri sprejemanju mestnega proračuna, kjer je jasno povedala, s čim se strinja in s čim ne. Kot župan bi imel rad v mestnem svetu programsko koalicijo. Tak odnos sem recimo imel z DeSUS, kjer so svoj da ali ne vedno pojasnili. To bi bilo zdravo tudi za Slovenijo.

Informacijski sistem v občini že uporabljate?

Informacijski sistem smo pregledali, ker mu nismo zaupali. Sam sicer v glavnem komuniciram po telefonu, ne prek računalnikov, že zato, ker za kaj takšnega nimam niti časa. Je pa pregled pokazal zanimive stvari. Na občini imamo denimo uslužbence, ki po 14 dni niti računalnika ne vklopijo. Ampak to je že drug problem, ki ga bomo rešili z že pripravljeno reorganizacijo.

In sedaj še najpomembnejše vprašanje. Kdaj boste končno odstranili radarje?

Če bo vse po sreči – zelo kmalu.

To bi bila dobra predvolilna poteza.

Vse, kar se v Mariboru dogaja od januarja, je lahko razumljeno kot predvolilna poteza.